Facebook ogledišča: ohranjanje meja v rahli svetlobi
Kako naj bi bila ponavadi? Sedim za mizo v svoji Ljubljanski sobi, ki je hkrati atelje in sovražnik, z gitaro na kolenih in lučjo, ki se preliva skozi zavese v sivko, skoraj magično svetlobo. Objectionable je ta trenutek – tišina, ki jo prekinja le zvoček kohle v peči in oddaljeni zvočki mesta, ki se zbudijo. Tako jutra so moja najljubša. Ne zato, ker bi bila produktivna, ampak zato, ker imam prostor, da diham. Da sem le Anka, ne “Anka, ki mora objaviti”, ne “Anka, ki mora odgovoriti na komentarje”, ne “Anka, ki mora voditi evidenco angažiranosti”. ...